Ivica Žnidaršič ob otvoritvi razstave Društva izgnancev Slovenije 1941–1945, 9. oktobra 2012, v Banski Bystrici na Slovaškem 9. oktober 2012
Ni slučaj, da smo pripeljali razstavo tudi na Slovaško, saj s Slovaško Zvezo protifašističnih borcev in predsednikom ing. dr. Pavlom Sečkarjem in dr. Jurajem Drotarjem že dalj časa dobro sodelujemo. Oba sta bila na prvem evropskem kongresu izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma in na Mednarodni konferenci o skrbi za žrtve fašizma in nacizma, ki smo jo organizirali 4. junija 2010 v Ljubljani. Iz referatov gospoda dr. Sečkarja in dr. Drotarja, smo podrobno izvedeli o zgodovinskih dogodkih v vaših krajih med drugo svetovno vojno in tudi, kako je vaša država urejala pravice žrtev nacizma.
Dragi prijatelji, spoštovani visoki gostje in vsi udeleženci, ki ste prišli na odprtje razstave o izgonu Slovencev in nasilju nad drugimi slovanskimi narodi med drugo svetovno vojno, lepo vas pozdravljam v imenu Mednarodnega odbora izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma in Društva izgnancev Slovenije 1941 – 1945.
Posebej pozdravljam:
Predsednika Slovaške Zveze protifašističnih borcev ing. dr. Pavla Sečkarja in dr. Juraja Drotarja.
Lepo pozdravljam direktorja Muzeja Slovaške narodne vstaje, dr. Stanislava Mičeva ter slovenskega veleposlanika na Slovaškem mag. Stanislava Vidoviča, ki bo danes tudi odprl razstavo.
Zahvaljujem se Slovaški Zvezi protifašističnih borcev in Muzeju Slovaške narodne vstaje v Banski Bystrici, da so organizirali in dali možnost ter prostor za postavitev razstave, ki bo danes odprta.
Ni slučaj, da smo pripeljali razstavo tudi na Slovaško, saj s Slovaško Zvezo protifašističnih borcev in predsednikom ing. dr. Pavlom Sečkarjem in dr. Jurajem Drotarjem že dalj časa dobro sodelujemo. Oba sta bila na prvem evropskem kongresu izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma in na Mednarodni konferenci o skrbi za žrtve fašizma in nacizma, ki smo jo organizirali 4. junija 2010 v Ljubljani. Iz referatov gospoda dr. Sečkarja in dr. Drotarja, smo podrobno izvedeli o zgodovinskih dogodkih v vaših krajih med drugo svetovno vojno in tudi, kako je vaša država urejala pravice žrtev nacizma.
Dobro nam je poznana tudi dejavnost Muzeja Slovaške narodne vstaje, saj je bila delegacija našega društva septembra 2010 na vašem kongresu ''tolerance''. Našo delegacijo je vodil Gregor Kaplan, ki je danes tudi tukaj z nami. Tedaj je bila sprejeta v tem Muzeju pomembna listina o nadaljnjem sodelovanju pri razvoju arhivske in muzejske dejavnosti vezane na nasilje v drugi svetovni vojni.
Prvič smo se srečali na simpoziju v Pragi 2007, ki ga je organiziralo Društvo izgnanih Čehov ob nemško-češki meji leta 1938.
Že na simpoziju v Pragi smo predlagali, da se ustanovi Mednarodni odbor izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma v letih 1920 – 1945, ki bi skrbel za ohranjanje zgodovinskih dejstev in uveljavljanju pravic žrtev fašizma in nacizma. Doslej smo v Evropi imeli le odbore za posamezna koncentracijska taborišča, sedaj pa imamo mednarodni odbor za povezovanje takih žrtev fašizma in nacizma, kot smo bili izgnanci, prisilni delavci in begunci. To je velik dosežek, saj smo sedaj močnejši v prizadevanjih, da se ob svetovni krizi položaj žrtev fašizma in nacizma ne bi poslabšal.
Mednarodni odbor, ki smo ga ustanovili na prvem evropskem kongresu se je že nekajkrat sestal. Po pravilih tega odbora se sestaja vsako leto v drugi državi, letos smo se sestali 14. in 15. septembra 2012 v Kijevu, kjer so vse delegacije podpisale pismo, ki smo ga poslali Hermanu Van Rumpyu, predsedniku sveta Evrope in sprejeli deklaracijo namenjeno vsem predsednikom evropskih držav, s priporočilom, naj storijo več proti nastajanju novih fašističnih in nacističnih organizacij, naj bolj poskrbijo za žrtve fašizma in nacizma, naj ne dovolijo spreminjati zgodovine in naj vplivajo, da bo zlasti Nemčija poravnala vojno škodo, ki jo je povzročila med drugo svetovno vojno.
V letu 2013 je na vrsti za organiziranje sestanka Mednarodnega odbora vaša država oziroma Slovaška Zveza protifašističnih borcev in veselimo se srečanja prihodnje leto.
Prav zaradi poskusov spreminjanja in potvarjanja zgodovine, je pomembno, da se društva in organizacije s sorodno usodo in trpljenjem, povezujemo in ohranjamo aktivni zgodovinski spomin na strahote, ki so jih izvajali fašistični in nacistični sistemi med drugo svetovno vojno in da v svet pošiljamo pobude, da se kaj takega ne bo več ponovilo.
V zgodovinskih učbenikih v evropskih državah premalo piše o genocidni politiki do slovanskih narodov med drugo svetovno vojno.
Da se ta vprašanja pristransko obravnavajo tudi v Evropski uniji, je dokaz, da so za dan o Evropski zavesti in totalitarizmu proglasili, 23. avgust 1939, ne pa datum izdaje, ko so 29. septembra 1938 Angleži in Francozi s Hitlerjem podpisali sporazum o zasedbi Sudetov ali pa kak drug datum, ki bi opredeljeval vse oblike nasilja.
Sedaj 23. avgust iz leta 1939, ko sta Stalin in Hitler podpisala sporazum o nenapadanju, v nekaterih državah, tudi v Sloveniji, zreducirajo zgolj na spomin na žrtve ''komunističnega totalitarizma''.
Kaj smo pretrpeli Slovenci boste delno videli na razstavi.
Slovence so kot prve množične žrtve nacizma s 140 vlakovnimi transporti vozili na tuje kot živino, jih zaprli v izgnanska taborišča in jih imeli za sužnje. Med njimi je bilo izgnanih tudi 20.000 slovenskih otrok do 10 let starosti. Med njimi sem bila tudi jaz osebno. V nobeni vojni, do druge svetovne vojen, niso bili tako kruto in neposredno prizadeti otroci in izvajano nasilje nad njimi, vendar je o tem v zgodovinskih knjigah malo napisano.
Na razstavi je predstavljeno fašistično in nacistično nasilje tudi nad drugimi slovanskimi narodi: Slovaki, Čehi, Poljaki, Rusi, Ukrajinci, Hrvati in Srbi. Podatki o tem nasilju so grozljivi.
Podatki in fotografije o genocidni politiki fašistov in nacistov do drugih slovanskih narodov so bili izbrani ob pripravah na prvi evropski kongres izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma v letih 1920 – 1945 in ob pripravah Mednarodne konference o skrbi za izgnance, begunce in prisilne delavce. Sorodna društva iz Evrope so bila naprošena, da prinesejo s seboj slikovni material in knjige o fašističnem in nacističnem nasilju nad njimi. Zbrano gradivo bomo posrdovali za Evropski muzej žrtev fašizma in nacizma, ki bo nastal na gradu Rajhenburg, kjer je že muzej o Slovenskih izgnancih.
Zbiranje in ohranjanje spominov o genocidni politiki do Slovencev in drugih slovanskih narodov se nam zdi pomembno zaradi ponovnih pojavov fašizma in nacizma ter drugih oblik rasizma, da bi mlade generacije več vedele o zločinskosti teh sistemov. Da vedo premalo, je dejstvo.
To govorijo tudi rezultati britanske raziskave med šolarji in mladino, ki je zajela več tisoč mladih do 15 leta starosti. Po tej anketi vsak dvajseti šolar v Veliki Britaniji misli, da je bil Hitler nogometni trener. Vsak šesti najstnik verjame, da je bil Auschwitz tematski park. Vsak dvajseti učenec je prepričan, da je bil »blitzkrieg« evropska čistilna akcija po drugi svetovni vojni. 40 odstotkov anketirancev pa ni vedelo, kdaj se je končala druga svetovna vojna.
Zato je tako pomembno, da organiziramo kongrese, simpozije, razstave, izpopolnjujemo muzeje in vplivamo, da bi se mlade generacije v šolah seznanile z zgodovino druge svetovne vojne, da ne bi zamenjavale, kdo je bil žrtev in kdo agresor.
Vsega tega ne obnavljamo iz sovraštva do potomcev tistih, ki so nam gorje povzročili, pač pa zato, da bi naša tragedija in tragedija drugih evropskih narodov - žrtev nacizma in fašizma v zgodovinskem spominu in zapisih dobila primerno mesto in da se zgodovine ne bi potvarjalo.
Sedaj, ko živimo skupaj v Evropski Uniji, želimo razvijati prijateljske odnose z vsemi narodi, saj sedanje generacije niso krive za početje prednikov.
Ljudje, ki so preživeli taborišča, izgnanstvo, begunstvo, prisilno delo odhajajo drug za drugim.
Kmalu neposrednih prič te katastrofe ne bo več. In zgodovina bo v boljšem primeru govorila z brezosebnim glasom romantikov, raziskovalcev, zgodovinarjev, v slabem primeru pa z glasom demagogov in ponarejevalcev.
Mnogi narodi pa še doživljajo nasilje, ukrepov za preprečevanje trplenja ljudi pa je premalo.
Želim prijetno druženje in upam, da vam grozote prikazane na razstavi ne bodo zagrenile dneva.
Še enkrat hvala vsem, ki sodelujete pri odprtju današnje razstave.
Ivica Žnidaršič, prof.
Predsednica
Društva izgnancev Slovenije 1941 - 145